sreda, 30. december 2015

želje ob novem letu

                                                        

                                                          Staro leto je minilo,
                                                          ne oziraj se nazaj,
                                                          novega pa ne priganjaj,
                                                          presenetiti se daj!                                                                                                                   
                 (Svetlana Makarovič)


V novoletnih voščilih, ki jih te dni ne zmanjka, vsi želimo neskončno sreče in lepih trenutkov, uživanja v drobnih in majhnih stvareh in lučk in smeha... Vendar se mi včasih zdi, da se to morda, morda zgodi le prvi dan leta, že drugega januarja pa se ponovno začne realnost, sestavljena iz veselja in žalosti, radosti in trpljenja. V bistvu pa je to pravo življenje. Če ne spoznaš žalosti, ne znaš ceniti veselja. Zaradi tega so mi verzi Svetlane Makarovič všeč. Življenje nas preseneča z dobrim in slabim. Z leti sem začela ceniti oboje in kljub vsemu z upanjem pričakujem nov dan.

ponedeljek, 28. december 2015

kapa in copati

Po dolgih letih spet začenjam malo kvačkati. Ta teden je nastala kapa in copati.
Ja, veliki otoci potrebujejo velike copate. Te pa se dolgo kvačka. So pa strašno fajn, ker drsijo po ploščicah. Na vrhu so kvačkani, podplat pa sem sešila iz dveh kosov blaga, trdega za na tla in toplega, da greje noge.
Današnje jutro je bilo spet megleno in mrzlo. Ko pa se je megla razkadila, so se zableščale pajčevine ujete v led. Narava me vedno znova preseneča in razveseljuje. Kakšne čudovite stvari lahko naredi. Zdi se mi nemogoče, da bi mi lahko kaj tako lepega nakvačkali, naslikali... Ne tako popolno.
In takšen je grozd, ki smo ga jeseni pozabili pojesti.


nedelja, 27. december 2015

Matajur

Danes uro do poldneva je bila pri nas še gosta megla. Nekje daleč nad njo se je skrivalo sonce. Slaba lastnost meglenih juter je ta, da se mi nikakor ne mudi iz postelje. Tako lepo se je zaviti v odejo in lenariti.
Pa sem vseeno zbrala dovolj moči. Odpravili smo se na Matajur po italijanski strani. Z nama je šel tudi najin najmlajši sin. Z avtom smo se odpeljali na Livek, nato v Italijo, še naprej od vasi Matajur. Sam vzpon na hrib je trajal manj kot uro. Že na Livku nas je pričakalo sonce. Ko smo parkirali, je bil pogled proti morju videti tako,
takole pa pogled proti hribu.
 
Dan je bil pomladno topel in bunda je bila čisto odveč. Celo pot smo se ozirali nazaj, v skrivnostno megleno morje.
Na vrhu hriba je cerkvica. Matajur je zelo obiskan hrib. Tu sem bila že nekajkrat in vedno je bilo veliko obiskovalcev. Pot na hrib res ni zahtevna. Na koncu pa si vedno nagrajen s čudovitim razgledom.
 Tokrat v skrivnostno meglo, ki je zakrila vse doline,
 in v hribe, ki so bili obsijani s soncem.
V dolino smo  se vrnili sredi popoldneva. V senčnih kotičkih smo še vedno lahko videli rastlinice oblečene v led.
Prvega januarja 2014 smo tudi bili na Matajurju. Takrat je bil na hribu sneg. Naš izlet pa se je malo zavlekel.


sreda, 23. december 2015

novoletna jelka

Prazniki bodo kmalu tu. Vsepovsod je polno novoletnih jelk, pisanih in bleščečih. Pri nas je zrasla ena takšna, majhna.
Naredili smo jo iz palic, ki so odpadek v delavnici in jih sicer rabimo za kurjavo. Storžke je previdno nalepila moja hči.
Pa je nastala majcena jelka, čisto posebna. Meni ljubka, saj sta jo naredila moja otroka.


nedelja, 20. december 2015

Vogel

Čez teden sem vadila kvačkanje, tiste enostavne pentlje, ki jih znam. K temu me je spodbudil komentar prijateljice pri zadnji objavi. Res je, od krožka ročnih del sem veliko pozabila. Ob nedeljah pa enostavno moram ven, na sonce. Letos lepo vreme kar ne pusti, da bi pospravila planinske čevlje. Kar pa mi zelo ustreza, saj se v njih vedno dobro počutim. Danes sva se odpravila na Vogel. Najprej z avtom do planine Stador, nato peš mimo planine Razor proti Voglu. Pogled v Tolminsko kotlino ni razkrival veliko.
Midva pa sva hodila po soncu, nad meglenim jezerom. Kmalu za kočo na Razorju so naju presenetili beli telohi. Ne samo ena rožica, na mrzlem soncu je cvetelo kar celo pobočje.
Mi mu pravimo beli, ponekod pa črni teloh.
Pot je lepa, le na senčnih delih je bil ponekod pomrznjen sneg. Obiskovalcev planin je vedno manj, se pa še vedno najde kakšen vztrajen pohodnik.
Vogel 1922 m.
Na vrhu je res zelo PIHALO. Razgled pa je bil čudovit, kot ponavadi.
Nato pa nazaj v dolino.



nedelja, 13. december 2015

trenutki miru

Zadnje čase uživam v trenutkih, tistih, ki nam jih podari narava. Zjutraj, ko je zunaj tiho in mirno. In ko mraz nagaja mojih prstom, da bi pritisnili na fotič v pravem trenutku.
Opazujem liste in travo in mojo toplo sapo. Vsem je mraz.
Ker moj vrt počiva, sem začela malo kvačkati. Kar tako, brez veze, za mojo dušo. Še kot otrok sem se naučila osnovnih pentelj in pri tem je ostalo. Uspelo mi je narediti košarico in nekaj rožic seveda.


torek, 08. december 2015

domači krekerji

Dnevi so vedno krajši. Sonce zaide, ko sem še v službi in, ko pridem domov, je že tema. Hodit grem lahko samo s čelko. Slabost teh zimskih popoldnevov je, da potem začnemo kuhati in ko je skuhano, je treba še pojesti... 
No, ja. Danes sva z malim pripravila domače krekerje. Zanje potrebujemo skodelico pšenične moke, skodelico pirine moke in pol skodelice pirinih otrobov. Uporabila sva žita iz ekološke pridelave in jih najprej zmlela. V moko sva dodala par žlic oljčnega olja in malo v vodi raztopljene himalajske soli. Ko mesimo, po potrebi dodajamo vodo. V del testa sva dodala v možnarju strt rožmarin, kar pričara vonj poletja in morja. Po želji, bi lahko dodala tudi druge začimbe. Testo sva razvaljala na debelino 1 do 2 mm in ga razdelila na koščke. Nato sva jih popikala z vilicami. Krekerje pečemo 12 do 14 minut pri temperaturi 180°C.
Danes nisva pekla samo midva. Tudi Miklavž je pekel piškote. Ko sem bila še majhen otrok, so mi odrasli povedali, da je pozimi nebo rdeče, ko  Miklavž peče piškote. 
 



sobota, 05. december 2015

praznični čaj

Začel se je veseli december. Čas, ko iz stojnic prijetno diši po kuhanem vinu in drugih dobrotah. Ker kuhano vino ni ravno najboljše za otroke, zanje, pa tudi zase pripravim praznični čaj. Naredim ga iz enakih količin posušenih olupkov bio jabolk, posušenih olupkov bio limone, citronastega timijana in šipka, katerim dodam še cimet in nekaj zdrobljenih klinčkov,
Čaj je še boljši, če ga pijemo počasi in v dobri družbi, kar pa otroci vedno so.
 Čeprav naj bi bila decembra zima, v našem šotoru raste solata,
 pred hišo pa cveti vrtnica.

torek, 01. december 2015

Ko se jutro zbudi

Ko se jutro zbudi...nekaj prav posebnih trenutkov.

nedelja, 29. november 2015

adventni venček

Ko sem v petek zvečer šla iz službe, sem se spotoma ustavila še v trgovini, da bi kupila stiropor za adventni venček, pa še kakšen okrasek. Saj ni res, spet sem bila med zadnjimi. Ostalo je samo še nekaj belih sveč in skoraj ničesar drugega. No, sem pač kupila štiri bele sveče. Doma sva jih z malim pobarvala v rdeče. Adventni venček sva zlepila in kosov stiroporja in ga ovila z rafijo. Nanj sva dala rdeče sveče in ga okrasila z posušenimi rožicami in zelišči. Te imamo vedno pri roki, vedno lepo in pomirjujoče dišijo in se najbolj  skladajo z našim domom. Uporabila sva cvetove sivke, šipek, macesnove storžke, cvetove oz. plodove črne kumine in zvezdasti janež.
Mogoče naš adventni venček ni tako lep kot tisti v trgovini. Je pa pisan, vesel in stoji malo postrani. Pomeni otroško veselje, in bližino, in toploto. Tisto največ, kar si lahko poklonimo za praznike.

Medtem pa jutra postajajo vedno hladnejša.
Ledeni biseri se lesketajo na rastlinah. Zima je vedno bližja.